Dolgo sem verjela, da meditacija ni zame. Preveč nemiren um, preveč misli, premalo časa. Ko sem poskušala sedeti pri miru in ne misliti na nič, sem se počutila frustrirano. A potem sem nekega večera po napornem dnevu po naključju naletela na vodeno meditacijo z zelo preprostim navodilom: ‘Samo opazuj svoj dih.’ Nič več, nič manj.
In to je bilo prvič, da sem začutila, da morda to le ni tako tuje, kot sem mislila. Vsak večer sem si nato vzela deset minut brez cilja in brez pričakovanj. Samo sedenje, dihanje in dovoljenje, da je vse tako, kot je. Po nekaj dneh sem opazila, da me manj stvari vrže iz tira. Nisem bila popolnoma zen, ampak bolj prizemljena. Manj avtomatskih reakcij, več zavedanja.
Danes meditacija zame ni več opravilo, ampak nekaj, česar se veselim. Moj tihi prostor, ki ni odvisen od sveta okoli mene. Lahko sem doma, v avtu, v parku, le zaprem oči in sem tam. Včasih je to dve minuti, včasih dvajset. A vedno mi nekaj da.
Z meditacijo sem spremenila svoj odnos do stresa, do sebe in do vsakdanjih drobnih izzivov. Ne zato, ker bi postala popolna, ampak ker sem se naučila, kako pomembno je biti prisotna. In to prisotnost zdaj nosim s sabo tudi, ko meditacije ni, kot neviden opomnik, da imam vedno prostor, kamor se lahko vrnem. K sebi.
In prav to je največ, kar mi je meditacija dala. Občutek, da imam vedno varen prostor znotraj sebe, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Naučila sem se, da ne gre za to, da zbežiš od misli ali da dosežeš neko posebno stanje. Gre za to, da sprejmeš, kar je, brez boja, brez sodbe. Tudi ko sem nemirna, tudi ko me preplavi tesnoba, je meditacija tisti trenutek, ki me ustavi in spomni, da sem živa, tukaj in zdaj. In to je včasih več kot dovolj.…