Bovec mi je že od prvega obiska ostal v spominu kot nekaj posebnega. Tja sem prvič zašla povsem po naključju, z nahrbtnikom, starim avtom in brez konkretnega načrta. Iskala sem nekaj dni odklopa, stran od mestnega vrveža, in nekdo mi je rekel: “Pojdi v Bovec, tam boš našla mir.” In res sem ga.
Že vožnja do tja je bila čarobna. Cesta se vije med gorami, pogled pa ti vsake toliko zastane ob smaragdni Soči, ki je tako neverjetno lepa, da imaš občutek, da gledaš film. Ko sem prispela v Bovec, me je pričakalo majhno mestece, obdano z gorami, tišino in tistim občutkom, da si res daleč od vsakdanjega sveta.
Najbolj me je očarala narava. Sprehodila sem se ob Soči, se ustavila na lesenem mostu in samo opazovala, kako voda teče. Naslednji dan sem šla na pohod proti trdnjavi Kluže, kjer sem bila popolnoma sama, obdana s tišino, ki jo v mestih ne najdeš nikjer več.
Hrana v Bovcu je bila preprosta, a okusna. Domača jota, sir, svež kruh. Vse, kar potrebuješ po dnevu na svežem zraku. Ljudje so bili prijazni, zgovorni, pripravljeni pomagati ali poklepetati brez naglice.
Najlepši trenutek pa je bil tisti večer, ko sem sedela pred majhnim apartmajem, zavita v dekico, z razgledom na gore, ki so počasi tonile v temo. Nobenega hrupa, le zvok narave in občutek popolne pomiritve.
Od takrat sem se v Bovec vrnila že večkrat; enkrat z družbo, drugič sama. Vsakič doživim nekaj novega, a občutek ostaja enak: v Bovcu se svet nekako upočasni, zadiham globlje in se spet povežem sama s sabo.
Zame je Bovec postal kotiček, kamor se vračam, kadar potrebujem oddih. Ne le fizični, temveč tudi miselni. Tam ni treba veliko, da se človek spet začuti. Vsakič, ko se peljem proti tistim goram, vem, da me čaka nekaj iskrenega, preprostega in popolnoma pristnega.…