Svetovne novice -

Karpalni kanal

Kako karpalni kanal sploh nastane

Izvedela sem da bo mogla moja mati Tina operacija za karpalni kanal. Ker sem o temu že nekajkrat čula sem pa v resnici pozabila kaj to sploh je, sem po spletu pobrskala in ugotovila da gre tle za ozek prehod v zapestju skozi katerega gre živec, ki je za občutek v palcu kazalcu sredincu in polovici prstanca in pa kita upogibalk prstov. Ker je ta kanal zelo ozek in če se tkiva okoli njega vnamejo te otečejo in ta živec stisnejo in tako nastane potem sindrom karpalnega kanala.

Največkrat so za to krivi ponavljajoči gibi zapestja kot je to lahko tipkanje delo z miško razna ročna dela ali pa tudi igranje na instrumente. Lahko pa je tudi posledica revmatizma ali artritisa saj pride do vnetih sklepov. Prav tako pa je lahko karpalni kanal tudi kot posledica poškodbe, ne glede na to ali gre za zlom ali udarec v zapestje. Navsezadnje gre tudi pri nosečnosti ali pri menopavzi je kjer pride do hormonskih sprememb, ki pa prav tako lahko povzročijo otekanje tkiv. Navsezadnje je lahko karpalni kanal tudi deden in nekatere družine imajo lahko pravzaprav že prirojen ožji ta kanal. Lahko pa je tudi posledica sladkorne bolezni ali kakšne težave s ščitnico. Zdelo se mi je pomembno da sem razumela kako in zakaj je prišlo do karpalnega kanala pri moji mami. Kar nekaj časa je potrebovala da jo je ob prepogostemu mravljinčenju in bolečine v zapestje ter kasneje tudi oslabljenem prijemu skodelice ali pisala, se na koncu le odločila da bo stopila do svojega zdravnika.

Ta pa ji je povedal da mora svojim zapestjem počivati in zmanjšati ponavljajoče se gibe prav tako pa ji je predlagal tudi opornico za zapestje ki jo lahko uporablja tako pri delu kot tudi ponoči je da je drži zapestje v nevtralnem položaju. Ponudil mu je tudi protivnetna zdravila ki jih je sicer zavrnila, je pa prosila za fizioterapijo in za vaje kako razbremeniti in krepiti zapestja, a ker je že nekoliko pozna, bo mogla iti tudi na operacijo.…

Read More
Bovec

Bovec je kotiček, kamor se vrnem, kadar potrebujem oddih

Bovec mi je že od prvega obiska ostal v spominu kot nekaj posebnega. Tja sem prvič zašla povsem po naključju, z nahrbtnikom, starim avtom in brez konkretnega načrta. Iskala sem nekaj dni odklopa, stran od mestnega vrveža, in nekdo mi je rekel: “Pojdi v Bovec, tam boš našla mir.” In res sem ga.

Že vožnja do tja je bila čarobna. Cesta se vije med gorami, pogled pa ti vsake toliko zastane ob smaragdni Soči, ki je tako neverjetno lepa, da imaš občutek, da gledaš film. Ko sem prispela v Bovec, me je pričakalo majhno mestece, obdano z gorami, tišino in tistim občutkom, da si res daleč od vsakdanjega sveta.

Najbolj me je očarala narava. Sprehodila sem se ob Soči, se ustavila na lesenem mostu in samo opazovala, kako voda teče. Naslednji dan sem šla na pohod proti trdnjavi Kluže, kjer sem bila popolnoma sama, obdana s tišino, ki jo v mestih ne najdeš nikjer več.

Hrana v Bovcu je bila preprosta, a okusna. Domača jota, sir, svež kruh. Vse, kar potrebuješ po dnevu na svežem zraku. Ljudje so bili prijazni, zgovorni, pripravljeni pomagati ali poklepetati brez naglice.

Najlepši trenutek pa je bil tisti večer, ko sem sedela pred majhnim apartmajem, zavita v dekico, z razgledom na gore, ki so počasi tonile v temo. Nobenega hrupa, le zvok narave in občutek popolne pomiritve.

Od takrat sem se v Bovec vrnila že večkrat; enkrat z družbo, drugič sama. Vsakič doživim nekaj novega, a občutek ostaja enak: v Bovcu se svet nekako upočasni, zadiham globlje in se spet povežem sama s sabo.

Zame je Bovec postal kotiček, kamor se vračam, kadar potrebujem oddih. Ne le fizični, temveč tudi miselni. Tam ni treba veliko, da se človek spet začuti. Vsakič, ko se peljem proti tistim goram, vem, da me čaka nekaj iskrenega, preprostega in popolnoma pristnega.…

Read More
Avtopralnica

Storitev je avtopralnica ljubljana opravila več kot odlično

Po naporni in adrenalinski dirki v reliju sem zapeljal svojega jeklenega konjička proti avtopralnica ljubljana. Blato, prah in ostanki peska so prekrivali karoserijo, kolesa pa so bila skoraj neprepoznavna. Po vseh ostrih zavojih, skokih in blatnih lužah je moj avto potreboval temeljito čiščenje, da bi si povrnil svoj sijaj. Ko sem prispel mi je uslužbenec z nasmehom prikimal, ko je videl, da sem imel napeto dirko in mi zagotovil, da bo moj avto kmalu kot nov. Avto sem parkiral v pralni prostor.

Najprej so avto ročno oprali s peno, ki se je penila po blatni površini in začela odstranjevati umazanijo. Nato so z močnimi curki vode odstranili večje dele blata, ki so se prijeli podvozja in blatnikov. Kmalu se je pod umazanijo začela kazati prava barva avtomobila. Sledila je nežna ročna obdelava s posebno krtačo, ki je poskrbela za detajlno čiščenje koles in zavornih čeljusti. Vsaka reža, vsak kotiček platišč je bil natančno očiščen. Moj avto je bil spet v formi. Vse to po zaslugi avtopralnica ljubljana. Ko je bila zunanjost čista, so se lotili še notranjosti. Izpod sedežev so posesali drobne kamenčke in prah, ki sta se nabrala med samo dirko. Armaturno ploščo so obrisali s posebnim zaščitnim sredstvom, ki je površini povrnil njen sijaj. Sedeži so bili osveženi s sprejem, ki odpravil vonj po blatu in bencinu, ki je preplavil kabino med dirko. Za konec je moj avto dobil še sloj voska, ki je zaščitil lak pred novimi zunanjimi vplivi. Ko sem stopil nazaj k vozilu, nisem mogel verjeti svojim očem, avto je bil videti, kot da je pravkar prišel iz salona. Blatna zverina se je spremenila v sijočega športnika, pripravljenega na nove izzive.

Z nasmehom sem segel uslužbencu v roko. Odlično delo, sem pristavil. Po naslednji dirki se zagotovo spet vidimo. Sedel sem za volan in se odpeljal novim dogodivščinam naproti. Avtopralnica ljubljana je svoje delo opravila več kot vrhunsko.…

Read More
Varstvo pri delu

Varstvo pri delu ni le obvezen seminar

Ko sem začel prvo resno službo v proizvodnji, nisem veliko razmišljal o varnosti. Bil sem mlad, poln energije, prepričan, da se meni pa res ne more nič zgoditi. Prvi teden so nam organizirali izobraževanje za varstvo pri delu, ki sem ga takrat jemal kot formalnost. Sedenje v sejni sobi, nekaj slajdov, pa podpis na koncu… nekako tako sem si to predstavljal.

A tisti predavatelj ni bil navaden suhoparen razlagalec pravil. Bil je bivši delavec, ki je sam doživel nezgodo na delovnem mestu. Njegova zgodba me je zadela nepričakovano močno. Povedal je, kako je zaradi malomarnosti, ker ni nosil zaščitnih rokavic, skoraj izgubil tri prste. Na koncu je imel srečo, ampak od takrat naprej je postal velik zagovornik, da je varstvo pri delu nekaj, kar jemlješ strogo resno.

Ko sem se prvič znašel sam na delovnem mestu, sem se spomnil njegovih besed. Vedno sem nosil čelado, zaščitna očala, pa čeprav so se mi sprva zdela odveč. Čez čas sem opazil, da tudi kolegi začnejo bolj paziti, ko nekdo daje dober zgled. Nekdo je enkrat rekel: “Če že on nosi očala, jih bom še jaz.” In sem vedel, da delam prav.

Ena izmed stvari, ki sem jih kasneje tudi sam pomagal uvajati, je bil bolj praktičen pristop k varstvu pri delu. Manj papirjev, več prikazov in vaj. Mislim, da to ljudem veliko več pomeni.

Zdaj, ko sem že nekaj let v podjetju, mi je jasno, da varstvo pri delu ni le obvezen seminar. Je odnos, ki ga imaš do sebe in drugih. In če lahko z eno navado preprečiš nesrečo, je vredno vsake sekunde. Tega sem se naučil že na začetku in ostalo mi je do danes.

Danes, ko uvajam nove sodelavce, jim vedno povem, kako pomembno je varstvo pri delu. Ne zato, ker morajo, ampak ker jim lahko reši zdravje ali celo življenje. Ni dovolj, da pravila samo poznaš, pomembno je, da jih tudi živiš. To je odgovornost vsakega posameznika v ekipi.…

Read More
Vozila

Dobrosrčni avtomehanik Slovenj Gradec rešil naše težave

Naše popotovanje po Koroški se je začelo kot popoln izlet. Ceste, obdane z gozdovi, mirne reke in razgledne točke so nas popolnoma očarale. Z avtom smo se peljali iz hribov proti največjemu mestu v regiji, ko se je naenkrat zaslišal čuden zvok iz motorja.

Kmalu za tem so se na armaturni plošči prižgale opozorilne lučke, avto pa je začel izgubljati moč. Ne, ne zdaj sem pomislil, medtem ko sem še z zadnjimi vzdihljaji motorja zapeljal na bližnje makadamsko parkirišče ob cesti. Ponovno sem poizkusil zagnati motor, pa je le zakašljal in utihnil. Zdaj se je idilično potovanje spremenilo v nočno moro vsakega popotnika. Bili smo sredi ničesar, s slabim signalom na mobilnem telefonu, ura pa je kazala pozno popoldne. V bližini pa nikogar bi nam lahko pomagal. Odločitev je padla. Treba bo peš do mesta, da najdemo avtomehanik Slovenj Gradec, ki nam bo pomagal.

Žreb je določil mene. Ostali so počakali pri vozilu. Pot pod noge, krepimo srce, sem razmišljal med potjo. Po nekaj kilometrih hoje sem končno zagledal mesto pred seboj. Prvega, ki sem ga srečal sem vprašal kje živi avtomehanik Slovenj Gradec. Z roko mi je pokazal na veliko rumeno hišo na drugi strani ulice. Stopil sem do delavnice, kjer sem našel starejšega možakarja, avtomehanika, ki je bil ravno pri koncu svojega delovnega dne. Kljub temu se ni obotavljal, ko sem mu razložil svojo težavo. Gremo pogledat, mogoče ni nič hujšega, je dejal, ko je dajal potrebno orodje v svoj poltovornjak. Skupaj sva se odpeljala do našega pokvarjenega avtomobila. Takoj ob prihodu je avtomehanik Slovenj Gradec dvignil pokrov motorja, nekaj minut poslušal zvoke in si nekaj zamrmral v brado.

Po nekaj urah dela je motor ponovno veselo zabrnel. Z olajšanjem sem mu stisnil roko in se mu iskreno zahvalil. Naše potovanje se je skoraj končalo kot katastrofa, a je dobrosrčni avtomehanik Slovenj Gradec naredil naše potovanje spet veselo.…

Read More