Ko sem začel prvo resno službo v proizvodnji, nisem veliko razmišljal o varnosti. Bil sem mlad, poln energije, prepričan, da se meni pa res ne more nič zgoditi. Prvi teden so nam organizirali izobraževanje za varstvo pri delu, ki sem ga takrat jemal kot formalnost. Sedenje v sejni sobi, nekaj slajdov, pa podpis na koncu… nekako tako sem si to predstavljal.
A tisti predavatelj ni bil navaden suhoparen razlagalec pravil. Bil je bivši delavec, ki je sam doživel nezgodo na delovnem mestu. Njegova zgodba me je zadela nepričakovano močno. Povedal je, kako je zaradi malomarnosti, ker ni nosil zaščitnih rokavic, skoraj izgubil tri prste. Na koncu je imel srečo, ampak od takrat naprej je postal velik zagovornik, da je varstvo pri delu nekaj, kar jemlješ strogo resno.
Ko sem se prvič znašel sam na delovnem mestu, sem se spomnil njegovih besed. Vedno sem nosil čelado, zaščitna očala, pa čeprav so se mi sprva zdela odveč. Čez čas sem opazil, da tudi kolegi začnejo bolj paziti, ko nekdo daje dober zgled. Nekdo je enkrat rekel: “Če že on nosi očala, jih bom še jaz.” In sem vedel, da delam prav.
Ena izmed stvari, ki sem jih kasneje tudi sam pomagal uvajati, je bil bolj praktičen pristop k varstvu pri delu. Manj papirjev, več prikazov in vaj. Mislim, da to ljudem veliko več pomeni.
Zdaj, ko sem že nekaj let v podjetju, mi je jasno, da varstvo pri delu ni le obvezen seminar. Je odnos, ki ga imaš do sebe in drugih. In če lahko z eno navado preprečiš nesrečo, je vredno vsake sekunde. Tega sem se naučil že na začetku in ostalo mi je do danes.
Danes, ko uvajam nove sodelavce, jim vedno povem, kako pomembno je varstvo pri delu. Ne zato, ker morajo, ampak ker jim lahko reši zdravje ali celo življenje. Ni dovolj, da pravila samo poznaš, pomembno je, da jih tudi živiš. To je odgovornost vsakega posameznika v ekipi.…